V praksi res pogosteje opažamo vnetja ustne votline in napredovalo parodontozo predvsem pri
manjših pasmah psov. Vlogo pri tem igrata genetika in sama anatomija ustne votline. Manjše
pasme imajo posledično ožje medzobne prostore, pri brahiocefaličnih pasmah pa prihaja do
nepravilne rotacije in prekrivanja zob. Posledično pri takih psih hrana zastaja med zobmi,
obloge se hitreje nalagajo, ob neustrezni higieni pa privedejo do vnetja in nastanka zobnega
kamna.
Seveda. Za zdravje ustne votline psa lahko največ pripomorejo lastniki sami z rednim
ščetkanjem zob. Za to se uporabljajo posebne encimske paste namenjene psom, ki topijo mehke
zobne obloge ter mehke ščetke ali naprstniki s katerimi je ščetkanje enostavnejše. Priporočljivo
je, da psa že kot mladiča navadimo na ščetkanje, da kasneje z uvajanjem nimamo težav.
Pomembna je tudi rutina, kajti samo z rednim (vsakodnevnim) ščetkanjem bomo zares
preprečili nalaganje zobnih oblog.
Na trgu se dobijo tudi razni priboljški za čiščenje zobnih oblog, ki običajno niso dovolj efektivni, lahko
pa se jih uporablja kot dodatek. Poleg tega velja, da k mehaničnemu čiščenju oblog bolj pripomore
briketirana kot mehka hrana.
Čiščenje zobnih oblog brez anestezije je nevarno in nestrokovno, zato se v veterinarskih
ambulantah vedno opravlja v narkozi. Pred posegom se svetuje opraviti še določene krvne in
druge preiskave, s katerimi zmanjšamo možnost zapletov med in po posegu. Narkoza
veterinarju omogoča natančen pregled celotne ustne votline, oceno posameznih zob, natančno
čiščenje zobnih oblog, po potrebi pa veterinar opravi še druge posege, kot je na primer izdiranje
zob. Stomatološki poseg v narkozi tudi prepreči morebitne poškodbe tako psa kot veterinarja,
predvsem pa za psa ni tako boleč.
Posvet in pregled ustne votline je potrebno opraviti pri veterinarju. Ta pozna anatomijo in
patologijo ustne votline, zato bo čiščenje opravil natančno, varno in strokovno.
Pomembno je, da lastnik zna prepoznati znake vnetja v ustni votlini psa. Ta se najprej kaže kot slab
zadah, prekomerno slinjenje, oteženo jemanje hrane ali zavračanje trde hrane, kasneje pa lahko pride tudi
do krvavenja dlesni, otekanja obraza, gnojnega izcedka iz nosu in v končni fazi izpadanja zob.
Da do tovrstnih težav ne bi prišlo, lastnike že ob prvem pregledu psa opozorimo in spodbudimo k
rednemu ščetkanju zob. Vsakodnevno ščetkanje zob namreč odstrani mehke zobne obloge, ki bi sicer
mineralizirale in se spremenile v zobni kamen. Zobnega kamna se s ščetkanjem ne da več odstraniti, v
ustih psa pa predstavlja vir bakterij in vnetja, ki se širi na dlesni, obzobne ligamente in kasneje globlje do
kosti, kar privede do parodontalne bolezni in izpadanja zob. Bakterije v ustni votlini se s krvjo širijo tudi
drugam po telesu in negativno vplivajo na delovanje srca, jeter, ledvic in drugih organov.
Čiščenja zobnega kamna ne potrebuje vsak pes, bi ga pa verjetno večina psov vsaj enkrat v življenju. Statistično namreč več kot četrtino psov po 3 letu starosti prizadene gingivitis (vnetje dlesni) in če do časa ne ukrepamo kasneje tudi parodontoza. Na hitrost nalaganja zobnega kamna vpliva več dejavnikov, od pasme, genetike in na koncu tudi ustne higiene psa, ki jo izvajajo lastniki. Higiena je edina na katero lahko vplivamo in od nje je na koncu tudi odvisno kako hitro bo pes potreboval stomatološki poseg. Pomembno je tudi, da lastniki do časa opazijo spremembe, ki se dogajajo v ustni votlini psa. Prej ko ukrepamo v tej smeri, manjše bodo posledice.
Registracijo mladiča mora opraviti vzreditelj.
Vsak pes mora biti označen z mikročipom pred prvim premikom v nov dom, oziroma najkasneje do dopolnjenega tretjega meseca starosti.
Prvi premik v nov dom je dovoljen pri starosti mladička najmanj osem tednov.
Pri registraciji pes:
Za vnos v CRP veterinarska organizacija potrebuje:
Spremembo lastništva mora lastnik urediti v sedmih dneh od nastanka spremembe pri veterinarski organizaciji.
Veterinarska organizacija spremeni lastništvo psa v CRP na podlagi:
V kolikor izvor psa ni Republika Slovenija, mora lastnik predložiti dokumente, iz katerih je razvidno, da žival izpolnjuje pogoje za vstop v Slovenijo. Iz določenih držav (npr. Srbije) pes lahko legalno potuje v EU po dopolnjenem 7. mesecu starosti. Označen mora biti z mikročipom, spremljati ga mora potni list, veterinarsko spričevalo in test titracije.
Več informacij lahko dobite na spletni strani www.gov.si – netrgovski premiki psov, mačk in belih dihurjev.
Lastnik mora spremembo glede lastništva ali pogina veterinarski organizaciji javiti v sedmih dneh od nastanka spremembe in priložiti ustrezen dokument:
IZJAVA LASTNIKA O ODJAVI PSA V CRP
Lastnik mora v 30 dneh po poginu, evtanaziji , pobegu ali odtujitvi vrniti potni list veterinarski organizaciji, ki dokument uniči in ga vrne lastniku.
Lastnik, ki bo s psom prebival v tujini, lahko največ sedem dni pred odhodom javi veterinarski organizaciji, da bo pes trajno ali začasno zapustil ozemlje RS.
Veterinarska organizacija ta podatek vnese v CRP.
Zakonska podlaga:
Cepljenje nam omogoča zaščito pred nevarnimi, neozdravljivimi bolezni, ki se prenašajo med živalmi in so lahko za njih usodne. S cepivom vnesemo v telo neškodljive (oslabljene ali inaktivirane) povzročitelje bolezni, s čimer izzovemo imunski sistem, da zgradi imunsko zaščito. Tako je organizem zaščiten pred morebitno okužbo s cepljenim virusom, ali pa poteka bolezen, ki bi bila sicer za žival nevarna, v blažji obliki.
V nadaljevanju so opisane najpomembnejše bolezni pri mačkah, za katere je priporočeno cepljenje.
je zelo nalezljiva bolezen, ki jo povzroča mačji parvovirus. Najbolj občutljive so mlade mačke do enega leta starosti, zbolijo pa lahko tudi odrasle mačke. Smrtnost je visoka in odvisna od starosti. Virus se izloča z blatom, prenaša se neposredno in posredno, breja mačka pa lahko prenese okužbo tudi na plodove. Bolezen se kaže z bruhanjem, krvavo drisko, vročino, neješčnostjo, prenos na plodove pa vodi v spontani splav.
(virusni rinotraheitis mačk)povzroča herpesvirus tipa 1. Bolezen poteka v hujši obliki pri mlajših mačkah, zbolijo pa lahko mačke vseh starosti. Smrtnost lahko doseže do 30 %. Virus se širi s slino in nosnimi izločki – z neposrednim ali posrednim kontaktom, breja mačka pa lahko okužbo prenese tudi na plodove. Bolezen prizadane zgornja dihala in se kaže z vročino, oslabelostjo in hujšanjem, vnetjem očesnih veznic, izločki iz oči in nosu in kihanjem. Mačke lahko po okužbi virus prenašajo vse življenje, bolezen pa pogosto izbruhne ob stresu ali drugi bolezni.
je zelo nalezljiva bolezen, ki običajno poteka v blažji obliki, nekateri virusni sevi pa povzročajo hujše bolezenske znake. Virus se širi z izločki mačk neposredno ali posredno. Obolele mačke razvijejo vročino, kihajo, imajo nosni in očesni izcedek in razjede na ustni sluznici in jeziku, ki so zelo boleče. Včasih se bolezen izrazi tudi s šepanjem, redko pa se razvijejo hudi sistemski znaki.
je kronična bolezen mačk, ki jo povzroča virus mačje levkemije. Prenaša se z direktnim kontaktom med mačkami s slino in krvjo, na primer z medsebojnim umivanjem, pretepanjem, spolnim aktom in preko mleka matere na mladiče. Bolj občutljive za okužbo so mačke do 4 meseca starosti. Bolezen se lahko razvije v nekaj tednih, mesecih ali celo letih po okužbi, v redkih primerih pa se bolezensko stanje sploh ne razvije. Virus povzroča hud padec odpornosti, slabokrvnost in določene oblike raka. Mačka tako hujša, nima apetita, pojavljajo se vnetja različnih organskih sistemov, pri breji mački pa pogosto pride do spontanega splava.
je virusna bolezen, ki se prenaša na človeka. Virus se širi s slino, okužba pa običajno poteka z ugrizom stekle živali. Bolezenski znaki so spremenjeno obnašanje, slinjenje, v končni fazi pa ohromitev in smrt. V Sloveniji zaradi cepljenja lisic nismo imeli primera stekline pri živalih že od leta 2013.
Osnovna cepljenja: mačja kuga, mačji herpesvirus, mačji kalicivirus
Dodatna cepljenja: mačja levkoza, steklina
Mačja kuga, mačji herpesvirus, mačji kalicivirus
Osnovna cepljenja svetujemo pri vseh mačkah, tudi notranjih, saj lahko prenos virusa poteka tudi posredno. Pri nas cepivo vsebuje vse tri omenjene viruse. Prvič cepimo pri 6-8 tednih, nato na 2-4 tedne, zadnji odmerek pri ali po 16 tednu starosti. Večkratno cepljenje je potrebno zaradi protiteles, ki jih mačke dobijo od matere. Njihovo število namreč do 16. tedna upade, kar omogoča razvoj imunosti po cepljenju. Odrasle mačke je potrebno cepiti dvakrat v razmiku 2-4 tednov. Ponovno cepimo čez 1 leto, nato cepimo na 3 leta. Mačke z visokim tveganjem (tiste, ki redno obiskujejo hotele za živali ali živijo z drugimi mačkami in hodijo ven) lahko cepimo vsako leto. Cepivo ne prepreči vedno okužbe, vendar bo bolezen pri cepljeni mački potekala v mnogo blažji obliki.
Cepljenje v Sloveniji pri mačkah ni obvezno, cepljene morajo biti le mačke, ki potujejo v tujino. Cepljenje je priporočeno za zunanje mačke, ki lahko pridejo v stik z divjimi živalmi in tiste, ki živijo ob meji s Hrvaško in Madžarsko. Prvič cepimo pri 12 tednih, nato čez 1 leto in naprej po navodilu proizvajalca. Cepivo je zelo učinkovito pri preprečevanju bolezni.
Cepljenje se svetuje pri mačkah, ki hodijo ven. Pred cepljenjem je potrebno testiranje, s katerim ugotovimo, če je mačka s tem virusom že okužena. Cepimo le negativne živali. Prvič cepimo pri 8 tednih, nato ponovimo čez 3-4 tedne. Odraslo mačko cepimo dvakrat zapored z 3-4 tedenskim zamikom. Naslednjič cepimo čez 1 leto in nato na 2-3 leta. Večino cepljenih mačk cepivo zaščiti pred napredovano okužbo in razvojem bolezenskih znakov.
Neželeni učinki cepljenja so večinoma blagi in minejo hitro, resni škodljivi učinki se pojavijo zelo redko. Po cepljenju lahko opazimo bolečino in oteklino na mestu cepljenja, mačka je lahko bolj otožna, ima rahlo povišano temperaturo, pojavijo se lahko bruhanje, driska, kihanje. Najmanj pogoste in najresnejše reakcije, ki se običajno zgodijo takoj oziroma v nekaj urah po cepljenju, se kažejo z otekanjem grla, srbečimi izpuščaji in oteženim dihanjem. V teh primerih je potrebna takojšnja veterinarska pomoč. Zelo redko (1 primer na 5000 – 12500 cepljenih mačk) se lahko v nekaj mesecih ali letih pri mačkah na mestu cepljenja, pojavi podkožna novotvorba (sarkom), zato se priporoča cepljenje v spodnji del nog ali rep.
Na koncu ne pozabimo – za posamezno mačko je mnogo manj možnosti, da ima katero od neželenih stranskih učinkov cepljenja, kot pa da zboli za katero od neozdravljivih kužnih bolezni.
.
Brahiocefalični psi zaradi otroškega videza, prijaznega in veselega značaja, uživajo veliko popularnost v svetu. Značilni kratki gobci in velike oči spominjajo na mladiča, ki se mu je res težko upreti. Poleg veselja lastnikov selekcija na kratko gobčnost prinaša za seboj manj zaželene posledice, s katerimi se v praksi pogosto soočamo.