Emir Mujagić dr. vet. med. in Vice Zaninović dr. vet. med.
Prolaps (izpad) nožnične gube je zatekanje nožnične sluznice nad ustjem sečnice. Zateklina je ponavadi v obliki slive ali hruške in je različnih velikosti. Lahko prekrije ustje sečnice in štrli ven iz nožnice med sramnimi ustnicami.
Na kliniki sterilizacijo opravljamo LAPAROSKOPSKO. V primerjavi s klasično sterilizacijo laparoskopska ovarievktomija ponuja manj stresa in travme, zmanjšanje postoperativne bolečine , manjše reze v področju trebuha, manj zapletov.
Laparoskopija, laparoskopska kirurgija, minimalno invazivna kirurgija, video kirurgija, endoskopska kirurgija, so različni nazivi, s katerim opisujemo minimalno invazivne kirurške posege pod nadzorom kamere. Z minimalno invazivno kirurgijo lahko opravimo vrsto posegovkot so… laparoskopska ovariektomija – LOVE (odstranitev jajčnikov), operacijo kriptorhidov (odstranitev zaostalih testisov iz trebušne votline)gastropeksija (pritrditev želodca na trebušno steno pri pasmah, ki so nagnjene k zasuku želodca), biopsija jeter, trebušne slinavke, črevesja, ledvic, punkcija žolčnika, odstranitev žolčnika, odstranitev tumorja nadledvične žleze, odstranitev kamnov iz sečnega mehurja, operacije v prsnem košu (odstranitev osrčnika, reševanje hilotoraksa, odstranitev pljučnega tkiva in tumorjev v prsnem košu, biopsija tumorjev in bezgavk…).
Odstranitev jajčnika z najsodobnejšim inštrumentom, ki omogoča lepljenje in rezanje žil in okolnega tkiva (Ligasure). Termalne poškodbe okolnih tkiv so zreducirane na maksimalno dva milimetra.
Laparoskopski posegi potekajo v splošni inhalacijski anesteziji ob monitoringu pacienta, s kapljično analgezijo in ogrevanjem pacienta. Pri laparoskopski ovariektomiji (odstranitvi jajčnikov ) v trebušno votlino pristopamo skozi dve odprtini. Prva odprtina je neposredno pod popkom in je velikosti pol centimetra. Skoznjo v trebušno votlino vstavimo kamero. Druga odprtina je nad popkom in je velikosti enega centimetra. Namenjena je za vstavljanje prijemalke ali inštrumenta za zlepljanje in rezanje žil in okolnega tkiva (Ligasure). Odprtini naredimo s trokarjema, ki sta v obliki votlega svedra, kar nam omogoča , da pri vstopu trokarja skozi trebušno steno trebušne mišice razdvojimo in jih pri tem ne poškodujemo. Pred rezom v kožo in vstavljanjem trokarjev skozi mišice v trebušno steno, mesta vstopa trokarja omrtvičimo z lokalnim anestetikom. Skozi trokarje vstopajo kamera in inštrumenti. Odprtini v trebušni steni po opravljenem posegu in odstranitvi trokarjev zašijemo z resorbilnim šivalnim materialom, kožo zašijemo z intradermalnimi (notranjimi) šivi prav tako z resorbilnim šivalnim materialom (šivalni material, ki ga telo samo raztopi in ga ni potrebno odstranjevati) in jo zalepimo s tkivnim lepilom. Za razliko od standardnega posega ovariektomije je rez v področju trebuha veliko manjši. Pri laparoskopski ovariektomiji je pacient postavljen na bok. Jajčnik primemo s prijemalko in ga fiksiramo za trebušno steno. Po fiksaciji jajčnika vez, ki drži jajčnik za trebušno steno (suspenzorni ligament), žile, ki oskrbujejo jajčnik in okolno tkivo, z Ligasurjem zlepimo in prerežemo . Vez, ki drži jajčnik je pri tem zrahljana. Vezi potujeta od jajčnika naprej in sta pritrjeni na telesno steno v področju zadnjih dveh reber ob zunanji strani ledvic. Sta v tesni povezavi s potrebušnico, ki je oživčena. Pri standardnem posegu je pes postavljen na hrbet. Jajčnike pred podvezovanjem povlečemo iz trebušne votline skozi narejeni rez v trebušni steni. Ob tem povzročimo nategovanje in natrganje zgoraj omenjenih vezi ter potrebušnice, kar prispeva k bolj bolečem in daljšem okrevanju. Poleg tega pri standardnem posegu obstaja možnost, da pri nestrokovnem rahljanju vezi poškodujemo žile , ki oskrbujejo jajčnike in maternico, kot tudi drobne žile, ki v mezovariju (delu potrebušnice) potujejo do ledvic in oskrbujejo ledvično kapsulo. Študije kažejo, da je laparoskopski poseg 60% manj boleč od standardnega posega. Poleg tega pri laparoskopskem posegu za podvezovanje jajčnikov ne uporabljamo šivalnega materiala ter se s tem izognemo morebitnim nezaželenim reakcijam na šivalni material v trebušni votlini. Celoten postopek se odvija pod nadzorom kamere, kar nam omogoča, da istočasno preverimo maternico in jo po potrebi odstranimo in da se po posegu prepričamo, da ni prišlo do krvavitev.
V primerjavi s klasično sterilizacijo laparoskopska ovariektomija ponuja manj stresa in travme, zmanjšanje postoperativne bolečine , manjše reze v področju trebuha, manj zapletov.
Odstranitev jajčnika z najsodobnejšim inštrumentom, ki omogoča lepljenje in rezanje žil in okolnega tkiva (Ligasure-om). Termalne poškodbe okolnih tkiv so zreducirane na maksimalno dva milimetra.
Odstranitev jajčnika iz trebušne votline s pomočju instrumenta (prijemalke) skozi trokar premera 1 centimeter.
V manjšo odprtino se vstavi kamera, v večjo pa kirurški inštrument, ki ga uporabimo za prijem in odstranitev jajčnikov ali inštrument za lepljenje in rezanje žil in okolnega tkiva.
Viden jajčnik, fiksiran na trebušno steno, po odstranitvi z napravo za varjenje in rezanje žil in okolnih tkiv (Ligasure).
S pomočjo kamere vidimo natančno postavitev organov v trebušni votlini. Slika se s pomočjo kamere, vstavljene skozi trokar v trebušno votlino, prenaša na zaslon. Vidna tudi naprava za varjenje in rezanje tkiv in okolnega tkiva (Ligasure).
Odstranitev jajčnika iz trebušne votline s pomočjo inštrumenta (prijemalke) skozi trokar premera 1 centimeter, gledano skozi objektiv kamere.
Sterilizacija in kastracija sta rutinska posega, s katerima odpravimo za urbano okolje neželene aktivnosti in vedenjske značilnosti, vezane na spolni ciklus in razmnoževanje živali. Mačka se goni vsake 3 tedne in ima lahko 3 legla na leto. Gozdne oziroma divje mačke se ne gonijo tako pogosto. Ob vsaki paritvi se mačka lahko okuži z mnogimi boleznimi (mačji aids, levkoza, mikrosporija, garje itd). Nekastrirani mački lahko dobijo poleg teh bolezni med boji z drugimi samci hude ugrizne rane, katerih zdravljenje je zahtevno in dolgotrajno.
Živali, ki niso namenjene razplodu, steriliziramo oziroma kastriramo po opravljenih cepljenjih, pred prvo gonitvijo. Če psičko steriliziramo pred prvo gonitvijo, jo skoraj 100%-no zaščitimo pred rakom na mlečni žlezi. Sterilizirana psica ne more dobiti gnojnega vnetja maternice, ne bolezni jajčnikov. Kastrirani samci so zaščiteni pred določenimi boleznimi prostate in mod. Pri kastriranih in steriliziranih živalih še bolj pozorno spremljamo telesno težo. Po potrebi omejimo količino hrane in poskrbimo, da se žival dovolj giblje.
Po priporočilih WSAVA – World Small Animal Veterinary Association (Svetovno združenje veterinarjev za male živali) naj bi bili vsi psi in mačke zaščiteni proti nevarnim nalezljivim boleznim s t. i. nujnimi cepivi (angl. core vaccines). Pri mačkah so to mačja kuga, okužba s herpesvirusom in kalici virusom, pri psih pa pasja kuga, virusni hepatitis, parvovirusno vnetje prebavil in v naši državi tudI steklina, pri kateri je režim cepljenja določen z zakonom. Nujno naj bi bile cepljene VSE mlade živali, in sicer zadnjič pri starosti 14 – 16 tednov. Prej imajo namreč lahko še materina protitelesa, ki preprečijo stvarjanje imunosti. Vse živali naj bi NUJNO ponovno cepili 1 leto po zadnjem »otroškem« cepljenju. Po tem so lahko tudi več let imune. Cepiva proti pasji in mačji kugi, virusnem hepatitisu psov in parvovirusnem vnetju prebavil pri psu so namreč živa. Vsebujejo oslabljene povzročitelje teh bolezni in živali so po cepljenju lahko tudi več let odporne proti omenjenim boleznim.
WSAVA priporoča, naj se živali proti omenjenim boleznim ne bi cepilo pogosteje kot vsake 3 leta. To pa ne pomeni, da naj bi žival cepili vsake 3 leta. Če je še odporna, ponovno cepljenje ne bo prineslo dodatne odpornosti. Zato WSAVA priporoča določanje ravni protiteles proti omenjenim nevarnim nalezljivim boleznim psov in mačk. Za to potrebujemo le majhen vzorec krvi vašega psa ali mačke. Po malo več kot 20 minutah s preizkusom na naši kliniki lahko ugotovimo, če ima vaša žival še dovolj protiteles v krvi. Če jih ima, cepljenje ni potrebno niti ni priporočljivo.
Vsak dan se srečamo pred nešteto škodljivimi klicami, ki bi lahko prodrli v naše telo in povzročile bolezen. K sreči ima zdravo telo proti tem klicam učinkovito obrambo, ki je pri živalih in človeku zelo podobna. Če namreč v telo vdere povzročitelj določene bolezni, npr. virus ali bakterija, se začne pred njim braniti tako, da izdeluje protitelesa. Ta skupaj z različnimi obrambnimi celicami in posebnimi snovmi pomagajo uničiti škodljive klice in telesu ozdraveti. Žal je okužba z naravnim povzročiteljem za žival lahko usodna, saj jo bolezen dostikrat zelo izčrpa in poškoduje različna telesna tkiva, v mnogo primerih pa se lahko konča tudi s smrtjo prizadete živali. Vse to lahko preprečimo s cepljenjem.
Povzeto in prirejeno po navodilih skupine WSAVA Vaccination Guidelines Group O CEPLJENJIH PRI PSIH IN MAČKAH. Cepljene naj bodo vse živali v populaciji in vsaka posamezna žival čim manjkrat v življenju.
Imunski sistem varuje človeka/žival pred nalezljivimi boleznimi. Zajema tako nespecifične komponente, ki delujejo nasplošno proti mikroorganizmom, kot tudi specifične komponente, ki pa delujejo proti točno določenim mikroorganizmom. Tako se v glavnem imunost deli na prirojeno (nespecifično) in prilagojeno (specifično) imunost.
Vnašanje neškodljive oblike povzročitelja v telo. Nastane prilagojen imunski odziv – zaščita – spomin.
Povzročitelj je lahko živ in oslabljen ali mrtev.
Učinkovitost cepljenja je odvisna od imunskega spomina po cepljenju, ta pa je odvisen od: genetskega ozadja živali, učinkovitosti cepiva, trajanja imunosti, programa cepljenja.
Program cepljenja sestavi vaš veterinar glede na: tveganje za bolezen, življenjski slog živali, starost, pasmo in lastnost cepiva.
Za zaščito živali pred hudimi boleznimi, ki velikokrat povzročijo smrt. Namen cepljenj je zaščita posameznika in zaščita cele populacije. Če je cepljene vsaj 65 % populacije, to lahko prepreči izbruh bolezni.
Cepiv je več vrst. Pri nas v veterinarski medicini uporabljamo predvsem živa oslabljena, mrtva in rekombinantna cepiva.
V živih cepivih so oslabljenimi povzročitelji bolezni. Ti se v telesu razmnožujejo, a ne povzročijo bolezni. Povzročijo dolgotrajen in močen imunski odziv. Nastane sistemska in lokalna zaščita, trajanje imunosti pa je običajno dolgo. Včasih je dovolj eno cepljenje za zaščito pred boleznijo, če mladiči nimajo več materinih protiteles.
V mrtvih cepivih je povzročitelj mrtev – inaktiviran. Vsebujejo več antigena in adjuvans, zato obstaja večja verjetnost za imunološke neželene učinke. Povzročijo šibkejši imunski odziv, trajanje imunosti je krajše. Običajno je potrebnih več cepljenj.
Neželeni učinki cepljenja so možni, a redki, saj so sodobna cepiva vse boljša. S cepljenjem naredimo mnogo več koristi kot škode. Blagi in prehodni neželeni učinki cepljenja so pobitost, rahlo zvišana telesna temperatura, boleče mesto cepljenja, okornost, slabši tek, bruhanje, driska. Zmerni do hudi negativni učinki cepljenj so koprivnica, edem glave, anafilaktični šok, šepanje, granulom na mestu cepljenja, avtoimune bolezni, reakcija CŽS, posebna vrsta sarkoma pri mačkah. Kakršnokoli reakcijo po cepljenju nujno sporočite svojemu veterinarju.
Splošna ocena pogostnosti neželenih učinkov cepljenj:
Na kratko bomo opisali nekaj hudih nalezljivih bolezni psov, proti katerim je možno cepljenje.
Pasja kuga je zelo nalezljiva virusna bolezen, razširjena po celem svetu in pogosto smrtna. Izkoreninjenje ni možno, saj za njo obolevajo tudi divje živali. Virus je občutljiv za razkužila. Okužba je možna le ob neposrednem stiku z bolno živaljo. Najbolj občutljivi so mladiči od 3 – 6 mesecev, zbolijo pa lahko tudi starejše živali. Bolezen povzroči hudo imunosupresijo (padec imunosti), bolezen dihal s hudo pljučnico, bolezen prebavil z bruhanjem in drisko, vnetje možganov z epileptičnimi napadi, trzanjem mišic, krče, oroženevanje blazinic… Smrtnost je lahko višja od 50 %. Če žival preživi, ji bolezen običajno pusti posledice, denimo določene živčne motnje.
Nalezljivi hepatitis psov je zelo nalezljiva virusna bolezen. Povzroča jo pasji adenovirus 1. Smrtnost je do 20 %, pri mlajših tudi do 50 %. Najobčutljivejši so mladiči do enega leta starosti. Obolevajo tudi divje živali. Bolezen se prenaša z neposrednim in s posrednim stikom. Znaki bolezni so pobitost, vročina, bruhanje, driska, izcedek iz oči in nosa, zlatenica, “modro oko”. Pasji adenovirus 2 pa povzroča blago bolezen dihal, ki sodi v bolezenski kompleks “kužnega kašlja”.
Pasjo parvovirozo povzroča pasji parvovirus 2, ki je soroden mačjemu. Razširjen je po celem svetu. Najhuje so prizadeti mladiči do 6. meseca starosti, zbolijo pa lahko živali vseh starosti. Virus se izloča z blatom in je odporen proti razkužilom. Bolezen se prenaša tudi posredno. Virus dolgo preživi v okolju, celo 1 leto in več! Smrtnost je do 50 %. Okužba povzroči hudo vnetje prebavil, neješčnost, pobitost, vročino, bruhanje, drisko, največkrat krvavo. Pri plodovih, ki se okužijo še v maternici, in mladičih do dveh tednov starosti pa vnetje srčne mišice. Pri hudi obliki bolezni lahko žival pogine po 1 – 3 dneh.
Leptospiroza je zoonoza (prenaša se lahko na človeka). Razširjena je po celem svetu. Povzročitelj je bakterija Leptospira interrogans. Obolevajo tudi divje živali. Izloča se z urinom in dolgo preživi v okolju, še posebej, če je vlažno in dovolj toplo. Dostikrat so prenašalci glodavci, zato se pojavlja tudi v mestih. Povzroča poškodbe ledvic in jeter, vročino, boleče mišice, bruhanje – dehidracijo, krvavitev iz želodca, črevesa, nosu, po sluznicah, zlatenico, posledica je dostikrat odpoved ledvic. Je nalezljiva za človeka!
Steklina je virusna bolezen in zoonoza. Je smrtna. Značilno je izločanje virusa s slino, okužba se zgodi običajno z ugrizom. Zaradi cepljenja lisic pri nas in v sosednjih državah že več kot tri leta ni bilo nobenega primera stekline v Sloveniji. To je bolezen osrednjega živčevja, znaki bolezni pa so lahko zelo različni. Pojavi se spremenjeno vedenje – plašnost, nemir, razdražljivost, ki se lahko stopnjuje do napadalnosti. Živali se lahko grizejo in tako poškodujejo na mestu ugriza. Lahko uidejo in brezciljno tavajo po okolici ter žrejo različne neužitne predmete. Slinijo se, zaradi ohromitve jim lahko visi spodnja čeljust. Glas je lahko spremenjen, pojavijo se epileptični napadi, neusklajenost mišic, ohromitev in smrt.
Program cepljenj za pse
“core” – nujna cepljenja: pasja kuga, parvoviroza, nalezljiv hepatitis, steklina
“non-core” – priporočena cepljenja: leptospiroza
Pasja kuga, nalezljivi hepatitis, parvoviroza
Pri nas je na voljo kombinirano živo cepivo. Prvič se naj psička ne cepi prej kot pri 6 tednih, bolj priporočljivo pa je prvo cepljenje pri 8 tednih starosti. Ponovimo ga še pri 12 in 16 tednih. Zaščita običajno nastane po 7 dneh.
Po 1 letu cepljenje ponovimo, nato cepimo vsake 3 leta.
Materina protitelesa varujejo novorojenca pred boleznimi, ki jih je mati prebolela ali proti katerim je bila cepljena. Psi in mačke jih prek posteljice dobijo le 5 %, 95 % pa z mlezivom prve 2-3 dni življenja. Kasneje črevesna stena ni več propustna za njih. Raven protiteles v krvi je pri mladičih odvisna od materine ravni protiteles. Različna je za različne bolezni, podobna pa pri mladičih istega legla. Raven protiteles v krvi se zniža pod zaznavno mejo pri 6 – 16 tednih starosti mladiča. Zato se priporoča večkratno cepljenje mladih živali do starosti 14 – 16 tednov. Cepni virus mora namreč okužiti mladiča, da bi nastala odpornost, morebitna protitelesa pa ga še pred tem onesposobijo.
Steklina
Prvič je nujno mladiča cepiti med 12. in 16 tednom starosti. Zaščita nastane po 2-4 tednih. Cepljenje je NUJNO ponoviti še dvakrat v presledku 1 leta. Pri tem ne smemo zamuditi NITI ENEGA DNEVA, drugače je potrebno spet vsakoletno cepljenje. Če smo se držali roka, se potem cepi psa vsake tri leta, pri čemer spet ne smemo zamuditi. Podrobnosti si lahko preberete tu: Nov zakon o cepljenju stekline. Preberite si tudi članek o določanju protiteles.
Leptospiroza
Prvič se cepi po 12. tednu in cepljenje nujno ponovi po 2-4 tednih. Med obema cepljenjima ne sme miniti več kot 6 tednov. Če želimo, da je žival zaščitena, jo je potrebno cepiti vsako leto.
Lahko žival dobi 2 cepivi istočasno? Da, a eno na eno stran, drugo pa na drugo.
Lahko manjša žival dobi manj cepiva? Nikakor, saj potem ne bi razvila odpornosti. V 1 dozi cepiva je namreč minimalna koločina, ki zagotavlja imunost. Doza je enaka za vse pse in mačke.
Se sme cepiti brejo žival? Cepljenje brejih živali z živim cepivom je lahko celo škodljivo, saj bi se ob okužbi s cepnim virusom lahko poškodovali plodovi. Tudi cepljenje z mrtvim cepivom se ne priporoča. Izjema je cepljenje proti pasjemu herpes virusu. Več informacij boste dobili pri svojem veterinarju.
Je lahko žival cepljena s cepivi različnih proizvajalcev? Da.
Zaključki
S cepljenjem žival pridobi odpornost proti določenim hudim nalezljivim boleznim.
Za večino teh bolezni NI zdravila.
Cepljenje pomeni tako zaščito posamezne živali kot tudi zaščito cele populacije, saj lahko preprečimo izbruh hudih nalezljivih bolezni, če je cepljenih > 65 % živali v populaciji.
V določenih primerih s cepljenjem živali zaščitimo tudi zdravje ljudi, denimo pri steklini in leptospirozi.
Tveganje ob cepljenju je mnogo manjše kot so ugodnosti cepljenja.
Sodobno načelo cepljenja je: Cepiti prav vsako žival v populaciji, a čim manjkrat v življenju.
Jetra imajo osrednjo vlogo v presnovi ogljikovih hidratov, beljakovin in maščob, pri razstrupljanju presnovkov, skranjevanju maščobe, glikogena, vitaminov in mineralov v sledovih. Dietna prehrana ob medikamentozni terapiji pri živalih z jetrnimi obolenji je ključnega pomena za boljše in hitrejše okrevanje. Glavna priporočila posameznih hranil izhajajo iz potreb normalnega, zdravega organizma živali in iz študij humanih pacientov z cirozo jeter ter hepatoencefalnim sindromom. Večina veterinarskih pacientov z boleznimi jeter pa ne trpi za jetrno odpovedjo, zato nižja količina beljakovin, premalo energije in negativna bilanca dušika, niso ustrezni za te bolnike. Različna obolenja jeter obravnavamo glede hranilnih potreb posebej.
Maščoba je pomemben vir energije. Presnova maščob v jetrih je večplastna in zaobjema: 1. sintezo maščobnih kislin in trigliceridov, 2. sintezo fosfolipidov in holesterola, 3. presnovo lipoproteinov in 4. sintezo žolčnih soli. Maščobne kisline nastanejo iz prekurzorjev ogljikovih hidratov s konverzijo le-teh v acetil -CoA. Maščobne kisline so shranjene v jetrih kot trigliceridi. Ko se izrabijo zaloge glikogena, se mobilizirajo maščobne kisline iz maščobnega tkiva in poveča se stopnja jetrne oksidacije. Nastajajo ketonska telesa, pomemben vir energije za periferna tkiva (možgani, mišice, idr.)(1).
Pri jetrnih obolenjih je potrebna zadostna količina energije, da se ustavi katabolizem aminokislin kot vir energije, da se prične sinteza beljakovin in konča periferna lipoliza. Maščobe v dieti imajo visoko kalorično vrednost in povečajo palatibilnost.
Psi in mačke z jetrno odpovedjo dobro tolerirajo tudi večje količine maščob (30-50% od celokupnih kalorij) razen v primerih obstrukcije žolčevoda, holestaze, malabsorbcije in vakuolarne hepatopatije (3, 4). Srednje verižne maščobe (do 12 ogljikovih verig) bi naj bile lažje razgradljive in absorbirane od dolgo verižnih beljakovin, vendar o tem še ni kliničnih dokazov za živali (1).
Pacienti z akutnim hepatitisom potrebujejo več energije (so bolj katabolični) kot tisti z kroničnim hepatitisom ali cirozo (3). Dnevna potreba po energiji (25-40% maščob v suhi snovi) pri mačkah z lipidozo, ki so hospitalizirane, je enaka potrebam normalne, zdrave mačke in 1,1-1,2 kratna energiji v mirovanju pri mačkah z lipidozo , ki so doma, pri psih z hepatopatijo kot posledici akumulacije bakra, portosistemskim šantom (15-30% pri psih in 20-40%maščob v suhi snovi pri mačkah) in kroničnim hepatitisom z cirozo, v bolnici 1-1,2 in doma 1,4-1,8 kratna količini energije v mirovanju (1). Pri živalih s portosistemskim šantom in hepatoencefalnim sindromom naj bi kot vir energije v hrani prevladovali ogljikovi hidrati (npr. kuruza, riž, pšenica) isc. vsaj 30-50% kalorične vrednosti (1).
Jetra sintetizirajo in razgrajujejo beljakovine (detoksikacija amonijaka v sečnino). Pri živalih z jetrnim obolenjem je potrebna zadostna količina visoko kvalitetnih, dobro prebavljivih beljakovin, z optimalnim profilom aminokislin za vzpostavitev pozitivnega dušikovega ravnotežja in jetrne regeneracije. Najhujša komplikacija odpovedi jeter in portosistemskega šanta je jetrna encefalopatija, kjer moramo še posebej paziti na količino in kvaliteto zaužitih beljakovin. Beljakovine iz mleka in zelenjave so manj encefalogenične od beljakovin iz rdečega mesa, jajc in rib (3). Zaradi zmanjšane deaminacije v jetrih se v možganih in krvi poveča koncentracija amonijaka, aromatičnih aminokislin (triptofana, fenilalanina, tirozina) in zmanjša koncentracija aminokislin z razvejano verigo (izolevcina, levcina , valina). Vzrok znižanja je v povečanem katabolizmu v skeletnih mišicah in ledvicah kot posledica hiperinzulinizma. Ko se količina razvejanih aminokislin zniža v krvi, se pospeši in poveča prestop aromatičnih aminokislin iz krvi v možgane. V možganih se poveča sinteza serotonina iz triptofana, in oktapamina iz tirozina, ki nadomestita dopamin in noradrenalin. Serotonin je močan zaviralni nevrotransmitor, še večji pa je gama-aminobutirična kislina (GABA), ki nastane z bakterijsko razgradnjo beljakovin v črevesju in se razgradi v jetrih (5). Potrebe po beljakovinah so tudi pri teh pacientih vsaj za vzdrževanje, če jih je premalo, pride do negativnega dušikovega ravnovesja in mobilizacije mišičnih beljakovin, kar poveča hiperamoniemijo. Pomanjkanje beljakovin ali aminokislin lahko sproži akumulacijo lipidov v jetrih. Delež beljakovin v kalorijah pri psih mora biti vsaj 10-14%, pri mačkah pa vsaj 20%. Pri mačkah z lipidozo je priporočljiva hrana z 30-40% beljakovin v suhi snovi. Pri psih z hepatopatijo, povzročeno zaradi bakra, so potrebe po beljakovinah 15-30% v suhi snovi, pri psih z portosistemskim šantom in encefalopatijo 15-20% in mačkah 30-35% v suhi snovi ter pri psih z kroničnim hepatitisom in cirozo 15-30% in mačkah 30-45% v suhi snovi. Paciente z jetrno encefalopatijo hranimo z hrano z nižjo vsebnostjo beljakovin (1, 2, 3). Minimalna količina beljakovin v hrani pri zdravem psu je 1,35-1,75 g/kg telesne teže (6-7% presnovne energije), pri jetrni encefalopatiji pa začnemo z 2,1-2,5 g beljakovin/kg telesne teže. Mačka z jetrno encefalopatijo potrebuje 3,3-3,5 g beljakovin/kg telesne teže (3).
Jetra skladiščijo nekatere vitamine (D, E, K, A, F, B12) in minerale (baker, magnezij, selen, cink). Pri živalih z odpovedjo jeter najpogosteje primanjkuje vitaminov B, K, kalija in cinka, zato jih je potrebno dodajati. V vodi-topnih vitaminov dodajemo, ko živali bruhajo, imajo poliurijo/polidipsijo, so anoreksične ali so hranjene z doma pripravljeno hrano. Vitamin K dodajamo pri živalih z hepatopatijo, ki imajo moteno koagulacijo in pred invazivnimi diagnostičnimi postopki na jetrih. Psom z kroničnim hepatitisom in cirozo dajemo antioksidanta isc. vitamina C v odmerku 500-1000 mg/dan in vitamina E 500 IE.
Baker se veže na beljakovine v hepatocitih in izloča z žolčem. Večje holestaze povzročajo zastoj bakra in toksičnost. Nekatere pasme (bedlingtonski terier) so podvržene patološkemu kopičenju bakra v jetrih, kar privede do hudih hepatopatij, zato je potrebna restrikcija bakra (1,25 mg/1000 kcal vzdrževalne energije).
Cink inducira sintezo metalotioneina v enterocitih, le-ta pa močno veže baker v črevesju in blokira njegovo absorbcijo, zato se ga pri živalih z jetrno odpovedjo svetuje v hrani v večjih odmerkih (več kot 200 mg/kg v suhi snovi).
Pri pacientih z jetrnimi obolenji je pogosta hipokalemija. Nastane zaradi nezadostnega vnosa, bruhanja, poliurije/polidipsije, idr. Hrana pri tovrstnih pacientih bi naj vsebovala 0,8-1,0% kalija v suhi snovi (1).
L-karnitin transportira dolgoverižne maščobne kisline v mitohondrijski matriks v beta-oksidacijo. Pomemben je tudi pri odstranjevanju odvečnega mitohondrijskega acetyl CoA. Lahko se sintetizira v jetrih, možganih in ledvicah, lahko pa ga dobimo tudi z mesom in mlečnimi proizvodi. Raziskave kažejo, da dodajanje karnitina pri debelih mačkah pospeši razgradnjo maščobnih kislin in zmanjša akumulacijo maščob v jetrih, zato se ga svetuje pri mačji jetrni lipidozi v odmerku 250-500 mg na dan (1, 2, 4).
Fermentabilna vlakna vežejo dušik iz enteričnih bakterij, vežejo škodljive žolčne kisline, endotoksine in druge bakterijske produkte. Vzdržujejo normoglikemijo in nižajo pH debelega črevesja ter s tem zmanjšajo produkcijo in absorbcijo amonijaka (2, 4).
Taurin se sintetizira primarno v jetrih in nanj se vežejo žolčne soli. Z izločanjem žolčnih soli v črevo pri hranjenju pride do znatnega znižanja le-teh. Pri mačkah je omejena sinteza taurina, zato je esencialen. Dodaja se ga predvsem pri mačkah z jetrno lipidozo v odmerku 250-500 mg/dan (1).
Pri nekaterih pacientih z kroničnim hepatitisom se kopiči železo v hepatocitih in Kupferjevih celicah. Železo je močen katalizator oksidativnih procesov, povezan je tudi z lipidno peroksidacijo membran in organelov. Priporočan odmerek železa pri teh pacientih v hrani je 80-140 ppm (DMB).
PRIPOROČENE VREDNOSTI HRANLJIVIH SNOVI PRI PACIENTIH Z OBOLELIM HEPATOBILIARNIM SISTEMOM v suhi snovi (1):
| Hranljive snovi: | Psi: | Mačke: |
| Beljakovine | 15-30% | 30-45% |
| Maščobe | 15-30% | 20-40% |
| Topni ogljikovi hidrati | 45-55% | 30-40% |
| Skupne vlaknine | 3-8% | 3-8% |
| Energija (kcal/g) | več kot 4 | več kot 4 |
| Arginin | 1,2-2,0% | 1,5-2,0% |
| Taurin (ppm) | – | 2500-5000 |
| Natrij | 0,1-0,25% | 0,20-0,35% |
| Klorid | 0,25-0,40% | 0,30-0,45% |
| Kalij | 0,8-1,0% | 0,8-1,0% |
Opomba: pacienti z jetrno encefalopatijo lahko da potrebujejo nižje vrednosti beljakovin.
Kronično obolenje ledvic je ena od najpogostejših kliničnih diagnoz pri starejših psih in mačkah. Značilne zanjo so ireverzibilne in progresivne funkcionalne in/ali strukturne spremembe ene ali obeh ledvic, ki vodijo v nekaj mesecih ali letih v kronično ledvično odpoved in smrt (2). Dietna prehrana je ključnega pomena pri zdravljenju kronične bolezni ledvic saj omogoča zadostno potrebo po hranilih in energiji, omili klinične znake uremije, vzpostavlja porušeno ravnovesje vode, elektrolitov, vitaminov, mineralov, acido-baznega ravnotežja in upočasni progresijo ledvične odpovedi (3).
Dietna hrana pri psih in mačkah je izpeljana iz hrane za zdrav organizem tako, da je zmanjšana vsebnost beljakovin, fosforja in natrija ter povečana količina vitamina B, bazičnost in kaloričnost. Dietni hrani so lahko dodane vlaknine, kalij, arahidonska kislina, omega- 6 in omega- 3 nenasičene maščobne kisline (1, 5).
Oglejte si kratek video posnetek o odpovedi ledvic pri mačkah.
Raziskave kažejo, da imajo psi, hranjeni z dietno hrano v 3. in 4. stopnji kronične bolezni ledvic 75% manjšo možnost nastanka uremične krize kot psi, hranjeni s hrano za odrasle pse, pri psih, pri katerih nastopi uremična kriza, pa je nastop le-te dvakrat kasnejši. Psi, hranjeni z dietno hrano, živijo 13 mesecev dlje in bolj kvalitetno, kot psi, hranjeni s hrano za odrasle pse. Dietna hrana se priporoča, ko je koncentracija kreatinina enaka ali višja od 2 mg/dl (2.stopnja KBL) (1, 8).
Več različnih raziskav potrjuje, da mačke, hranjene z dietno hrano, živijo dlje, kot mačke hranjene s hrano za odrasle mačke (1, 2, 3, 4). V eni od raziskav, je doba preživetja pri mačkah, hranjenih z dietno hrano, 2,4 krat daljša od ostalih (633 dni v primerjavi z 264.dnevi) (3).
Pri pacientih s kronično boleznijo ledvic sta glavni vir energije maščoba in ogljikovi hidrati. Visoka vsebnost maščob omogoči dovolj energije v mali količini hrane, saj da dvakrat več energije na gram kot ogljikovi hidrati (npr. 50-60 % energije iz maščob v konzervi Canine Low and Medium Protein Diets, Pedigree). Uremične paciente hranimo z manjšimi obroki zaradi slabosti, zato potrebujemo hrano, ki vsebuje v malih količinah dosti energije. Potreba po energiji v mirovanju (RER) je pri zdravih psih in mačkah 70 kcal ali 293 KJ presnovne energije (ME) X kg tel. teže na tričetrtinsko potenco. Presnovna energija je skupna energija – energija izgubljena z blatom – energija izgubljena z urinom in tvorbo plinov v črevesju za prebavo. Dnevna potreba po energiji pri psu je 85-220 kcal X kg telesne teže na tričetrtinsko potenco, kar je odvisno od življenjskih pogojev, starosti in aktivnosti psa. Povprečna dnevna potreba energije je 135 kcal/kg telesne teže psa. Pri mačkah je dnevna potreba 60-80 kcal/kg/dan (1,2-1,6 x RER). Pri psih s kronično odpovedjo ledvic je potreba po energiji 1,1-1,6, pri mačkah pa 1,1-1,4 kratna energiji v mirovanju (RER). Potreba po energiji je individualna, kar spremljamo s telesno težo in kondicijo vsakega pacienta posebej (3, 10).
Sečnina nastaja iz amoniaka kataboliziranih endogenih in eksogenih aminokislin v ornitinskem ciklu v jetrih. Izloča se skozi ledvice in je proporcionalna glomerulni filtraciji ledvic (ne v primeru zmanjšanega volumna krvi). Količina sečnine ni konstanta, zviša se po obroku, bogatem z beljakovinami, pri nekaterih patoloških stanjih (npr. krvavitev v prebavila) in jatrogeno, zniža pa pri nekaterih jetrnih obolenjih (npr. portosistemski šant) in nizko proteinski hrani (1).
Odrasel, zdrav pes potrebuje minimalno 2,1-2,5 g prebavljivih beljakovin povprečne kvalitete/kg telesne teže na tričetrtinsko potenco. Dnevna potreba pri normalnem, zdravem psu je 4,3-5,0 g prebavljivih beljakovin/kg telesne teže na tričetrtinsko potenco. Prebavljiva energija je skupna energija – energija, ki se izgubi z blatom. Če je prebavljivost beljakovin 75% je potrebno vsaj 12 % beljakovin v suhi snovi. Za zdrave, odrasle mačke se svetuje (AAFCO-American Feed Control Officials) vsaj 26% beljakovin v suhi snovi (10).
Številne eksperimentalne raziskave na laboratorijskih živalih potrjujejo pozitiven učinek zmanjšane vsebnosti beljakovin v dietni hrani, z zmanjšano proteinurijo, upočasnitvijo ledvičnih poškodb in progresivnosti bolezni (6).
Dietna hrana pri psih in mačkah vsebuje manjšo količino visoko kvalitetnih beljakovin, ki nižajo serumsko koncentracijo sečnine in omilijo klinične znake uremije (3). Še vedno je odprto vprašanje, kdaj začeti pri pacientih z KBL s hrano z nižjo vsebnostjo beljakovin. Raziskave ne potrjujejo vpliva količine zaužitih beljakovin na začetek in na progresivnost bolezni (1, 4). Raziskave, ki potrjujejo pozitiven učinek dietne hrane pri pacientih s KBL, so narejene z dietno hrano, ki vsebuje poleg nižje vsebnosti beljakovin tudi nižjo količino fosforja ali s komercialno dietno hrano in ne samo z nižjo vsebnostjo beljakovin. (2,4,5). Uradno vodilo je, da se prične s hrano z nižjo vsebnostjo beljakovin, ko sečnina preseže 75 mg/dl, saj se takrat že pojavijo klinični znaki uremije (7). Pri psih s KBL se priporoča 14,5-15%, pri mačkah z KBL pa 28-30% dobro prebavljivih beljakovin v suhi snovi (10).
Fosfor se filtrira skozi glomerule ledvic, nekaj se ga reabsorbira v proksimalnih tubulih, ostalo pa se izloči z urinom. V začetnem stadiju KBL, je zaradi hiperparatireoidizma, ob istem vnosu fosforja, kompenzatorno zmanjšana reabsorpcija fosforja v tubulih in povečano izločanje le-tega z urinom ter zato normofosfatemija. Ob padcu glomerulne filtracije za 20%, adaptacijski mehanizem ne deluje več in pride do hiperfosfatemije. Hiperparatireoidizem je prisoten pri 84% mačk s KBL (100% pri končni stopnji, 47% pri asimptomatičnih mačkah z zvišanimi biokemičnimi parametri). Najden je tudi pri mačkah z normalno koncentracijo kalcija in fosforja v krvi. Retenca fosforja inhibira 1alfa-hidroksilazno aktivnost, ki je pomembna za nastanek kalcitriola- 1,25 dihidroksivitamina D (1-alfa hidroksilacija 25-hidroksikalciferola v ledvičnih tubulih). Ker pa parathormon vzpodbuja 1alfa-hidroksilazo k nastanku kalcitriola, le-ta deluje povratno in zavira sintezo PTH. Ker ni kalcitriola, ni povratne inhibicije PTH, zato pride do hiperparatireoidizma. Pomanjkanje kalcitriola povzroči rezistenco kalcija na PTH. In vitro študije dokazujejo, da povišana količina fosforja poveča izločanje PTH. V naprednih stadijih KBL je zaradi nizkega kalcitriola motena intestinalna resorpcija kalcija, zato pri takšnih pacientih pogosto najdemo hipokalcemijo (50% mačk v zadnji stopnji KBL). Kalcitriol skupaj z PTH pospeši resorpcijo kosti pri hipokalcemiji (1, 4).
Pri zdravih psih se priporoča 0,4-0,6% fosforja in 0,5-0,8% kalcija, pri mačkah pa 0,5% fosforja in 0,6% kalcija v suhi snovi.
Zmanjšana količina fosforja v hrani deluje verjetno na ledvice tako, da se zmanjša retenca fosforja, mineralizacija ledvic in prevenira sekundarni hiperparatireoidizem. Raziskave kažejo, da imajo psi z inducirano odpovedjo ledvic, hranjeni z manjšo količino fosforja (0,44%) v primerjavi z visoko količino fosforja (1,2%) manjšo smrtnost (75% proti 33%) (3, 7). Pri mačkah z inducirano odpovedjo ledvic, hrana z manjšo vsebnostjo fosforja (0,24%) ne povzroča histoloških sprememb, pri hrani z visoko vsebnostjo fosforja (1,56%) pa pride do mineralizacije, fibroze in infiltracije z mononuklearnimi celicami v ledvicah (3, 4). Glavni vir fosforja v hrani so beljakovine, zato ima dietna hrana zmanjšano vsebnost beljakovin in fosforja. Navadno se dieta uvede takrat, ko je količina serumskega fosforja že zvišana in ker se hiperparatireoidizem začne že prej, se svetuje dietna hrana še pred hiperfosfatemijo (4). Pri psih s KBL se priporoča 0,15-0,3%, pri mačkah s KBL pa 0,4-0,6% fosforja v suhi snovi (10).
Nenasičene maščobne kisline v hrani vplivajo na agregacijo trombocitov, fibrinolitično aktivnost , imunski odgovor in krvni pritisk, s tem pa na progresivnost odpovedi ledvic. Eikozanoidi so prostaglandini (PG), levkotrieni, tromboksani in prostaciklini in nastajajo iz nenasičenih maščobnih kislin, najpogosteje iz arahidonske kisline, v celični membrani. Glavni vir je linolna kislina, ki sodi v omega-6 maščobne kisline. Mačke imajo omejeno jetrno delta-6-desaturazno aktivnost, zato ne morejo spremeniti linolne kisline v arahidonsko in sta obe esencialni. Eikozanoidi iz arahidonske kisline so t.i. serija-2 isc. vazodilatativni PGI, PGE2 in prostaciklin, ki pojačajo glomerulno filtracijo ter vazokonstriktor tromboksan A2, ki zmanjša glomerulno filtracijo in pojača agregacijo trombocitov. Ribje olje vsebuje omega-3 maščobne kisline, proizvaja serijo-3 eikozanoidov, ki so manj potentni vazokonstriktorji in ne povzročajo agregaciji trombocitov. Živali, hranjene z ribjim oljem, imajo manj eikozanoidov serije-2. Raziskave kažejo, da imajo psi, z inducirano boleznijo ledvic, hranjeni z ribjim oljem (omega3), v primerjavi s psi, hranjenimi z govejim lojem (omega-6), nižje vrednosti holesterola in trigliceridov, boljšo glomerulno filtracijo in manjšo proteinurijo. Prav tako je zmanjšana glomeruloskleroza, tubulointersticijska fibroza in intersticijska infiltracija vnetnih celic. Dodajanje omega-3 se svetuje v 3. in 4. stopnji KBL. Do sedaj še ni točno dorečen odmerek in razmerje omega 3: omega 6 maščobnih kislin (verjetno manj kot 3:1) (1, 9, 10).
Ledvice so najpomembnejši organ za vzdrževanje acido-baznega ravnotežja. Ravnotežje vzdržujejo s kombinacijo reabsorpcije bikarbonatov iz lumna tubulov in tvorbe le-teh v tubulocitih ter izločanjem vodikovih ionov z amonijakom in drugimi pufri v lumen tubulov. Ko začne pešati funkcija ledvic, se reabsorbira manj bikarbonatov in izloča manj vodika, preostali nefroni tvorijo večje količine amonijaka, vse dokler ni poškodovanih preveč nefronov, kar vodi v metabolno acidozo. Amonijak aktivira komplement, zaradi česar pride do tubulointersticijske poškodbe in progresije bolezni. Metabolna acidoza povzroča katabolizem beljakovin, tako da nastane glutamin, ki se spet porabi za tvorbo amonijaka (ne pri mačkah). Druga pot razgradnje beljakovin je proteolitična, preko keto-kislinske dehidrogenaze. Metabolna acidoza je pogosta pri mačkah s KBL. Raziskave kažejo, da kisla hrana, ki se daje mačkam za topljenje kamnov in preprečevanje nastanka novih, ne povzroča metabolne acidoze, in da acidoza ne povzroča poškodbe ledvic pri inducirani odpovedi ledvic. Metabolna acidoza je prisotna le pri 10% mačk v 3. stopnji KBL in pri 50% mačk v uremiji. Če je premalo bikarbonata ali ogljikovega dioksida v krvi se dodaja bikarbonat ali kalijev citrat (1, 3, 10).
Omejevanje soli v prehrani pacientov s KBL je povzeto iz humane medicine. V normalnih okoliščinah se ledvice hitro odzovejo na spremembe v koncentraciji soli. Za odraslega, zdravega psa se priporoča 0,15-0,4% natrija v suhi snovi ali 25-50 mg/kg tel. teže/dan, za mačko pa 0,2-0,5% natrija v suhi snovi. Ledvice z zmanjšano funkcijo omejeno izločajo natrij, zato ob prevelikih količinah zaužite soli pride do retence natrija in hipervolemije ter poslabšanja hipertenzije, če je bila že prej prisotna. Sol naj ne bi vplivala na glomerulno filtracijo, saj pri psih s kirurško zmanjšano ledvično funkcijo ni spremembe v glomerulni filtraciji, če se količina natrija zviša iz 0,5 do 3,25g Na/1000kcal. Tudi pri mačkah s kirurško povzročeno odpovedjo ledvic 2g Na/1000 kcal ni sprememb v funkciji ledvic. Ob manjši količini soli (0,5 g Na/1000 kcal) pa pride do aktivacije nevrohumoralne vezi, kar vodi v progresijo bolezni ledvic in izgubo kalija. Optimalna količina natrija za pse s KBL je 0,1-0,25% in za mačke 0,2-0,35% v suhi snovi (10-40 mg/kg telesne teže/dan). Količina klorida še ni določena, svetuje se 1,5 kratna količina natrija (4, 8, 10).
Pri mačkah s KBL je pogosta hipokalemija verjetno zaradi premalo zaužitega (anoreksija), preveč izločanega kalija skozi ledvica in zaradi hrane z več beljakovinami, kisle hrana in hrane z manj magnezija. Pri pacientih s KBL se izloča več kalija iz distalnih tubulov v lumen in v prebavni trakt (1). Pri mačkah z inducirano odpovedjo ledvic, hranjenimi s hrano, ki je vsebovala o,3% kalija v suhi snovi, je prišlo do hipokalemije, medtem ko so mačke, hranjene z isto hrano in z normalno funkcijo ledvic, imele normalno količino kalija (4). Količina kalija v hrani je proporcionalna količini beljakovin. Pri psih s KBL se svetuje 0,3-0,5%, pri mačkah s KBL pa 0,9% kalija v suhi snovi. Zdrava mačka potrebuje 0,6-1,0% kalija v suhi snovi (10).
Monoproteinska hrana – eno beljakovinska hrana:
za živali s preobčutljivostjo na hrano (alergike), se navadno priporoča monoproteinska hrana, oz. hipoalergena dieta. To pomeni, da hrana vsebuje le eno vrsto beljakovin – npr. kunčje meso in eno vrsto ogljikovih hidratov – npr. krompir. Priporoča se dietna prehrana za pse in mačke, ki navadno ni v prehrani teh živali (hipoalergena hrana, ki vsebuje vrsto beljakovin, ki je žival še ni jedla) in ne vsebuje pogostih alergenov. Najpogostejši alergeni pri psih (oglejte si dietno hrano za pse v naši spletni trgovini) in mačkah so: perutnina, govedina, žitarice.
Hidrolizirana hrana:
za živali s preobčutljivostjo na hrano in gastrointestinalnimi težavami se pogosto priporoča hidrolizirana hrana, torej dieta s hidroliziranimi proteini. To pomeni, da so beljakovine v hrani razbite na amino klisline – ki jih imunski sistem živali ne prepozna kot alergene.
Hrana za zdravje urinarnega sistema:
dieta za pse in mačke, ki imajo težave s sečili uravnava zaželjeno ravnovesje urinarnega pH, obogatena je z antioksidanti in omega3 maščobnimi kislinami ter ima kontrolirano vsebnost magnezija, kalcija in fosforja (magnezij in fosfor sta mineralni komponenti najpogostejše vrste sečnega kristala – struvita).
Prebavne težave pri psih in mačkih:
Dieta za ledvice se priedpisuje živalim z okvaro oz. obolenjem ledvic. Ledvice odstranjujejo odpadno snov iz organizma, katera se izločia z urinom. Pri obolenju ledvic le-te slabše ali težje opravljajo svojo funkcijo in potrebujejo večje količine vode, da odstranijo toksine. Sčasoma žival ne more popoti dovolj vode, zato se strupene snovi začnejo kopičiti v krvi.
Diete za ledvice vsebujejo manjše količine visoko kakovostnih beljakovin z naravnimi vitamini in minerali, ter omejeno količino fosforja. Zmanjšana količina beljakovin v prehrani razbremeni že preobremenjeni ledvici, njihova visoka kakovost pa zagotovi vsakodnevne potrebe organizma.
Dieta za jetra se predpisuje živalim z jeternimi obolenji. Jetra imajo ključno vlogo pri presnovi ogljikovih hidratov, beljakovin in mašob, pri razstrupljanju presnovkov, shranjevanje maščob, glikogena, vitaminov in mineralov. Dietna prehrana, ob potrebni terapiji, je ključnega pomena za boljše in hitrejše okrevanje.
Pri jetrnih obolenjih je potrebna zadostna količina energije v obliki mašob in beljakovin, nizka vsebnost bakra, večji odmerki cinka in kalija.
Diabetes pri psih in mačkah predstavlja napako v metabolizmu glukoze in prozvodnje insulina, to vodi k povečani vsebnosti krvnega sladkorja. Obstajata dva tipa sladkorne bolezni:
Insulinsko odvisna sladkorna bolezen – žival potrebuje redne odmerke insulina,
Insulinsko neodvisna sladkorna bolezen – žival lahko uspešno zdravimo brez insulina.
Pravilna dieta lahko:
Živali, ki okrevajo po bolezni, operativnem posegu, nesreči ali drugimi resnimi obolenji potrebujejo hrano za okrevanje. Žival je potrebno zagotovit pravilno ravnovesje hranilnih snovi in stalen vnos energije, ki jo potrebuje za okrevanje.
Težave s sklepi se pojavijo, ko se obrabi hrustančno tkivo, to je naravna zaščita, ki povezuje sklepe in absorbira udarce. Hrana za sklepe in kosti vsebuje glukozamin in hondroitin, ki pospešujeta obnovo hrustanca in izboljšujeta gibljivost sklepov, ter L-karnitin, ki pomaga dohranjati in doseči idealno telesno težo, saj prekomerna teža poveča obremenitev sklepov.
Včasih se zdi, da se o prehrani pogovarjamo, kot smo se včasih o vremenu. Temo začnemo, ko ne vemo, kako bi razbili začetno zadrego pri komunikaciji, ko želimo z nekom navezati stik, ko govorimo, da pač nekaj govorimo…in pogovoru o prehrani se ne moremo izogniti niti pri svojih domačih ljubljenčkih.
V zadnjih letih so trg preplavile trgovine, ki ponujajo hrano za kosmatince. Še več ponudnikov se je pojavilo na internetu, ko je nakup in dostava hrane za Poldija in Maco le klik stran.
O prehrani kroži ogromno ljudskih modrosti. Slišati je, da česen odganja klope, surovo jajce naj bi zagotavljalo lesketajočo dlako, pes naj bi potreboval različno prehrano….
Znanstvene razlage za česen ni moč najti. Česen, v večjih količinah, je za psa celo škodljiv, enako čebula, ki povzroča slabokrvnost. Jajca nimajo nikakršnega vpliva na sijaj dlake in nenehno spreminjajoča se prehrana pasjim prebavilom povzroča težave, alergijske reakcije in probleme z želodcem.
»Torej moj ljubljenec potrebuje dietno prehrano? » se sprašujemo.
Odgovor na to lahko ponudi le veterinar, ko našega ljubljenca pregleda. Že različna starostna obdobja kosmatinca zahtevajo prilagojeno prehrano. Vse več psov in mačk se sooča s kožnimi alergijami, s težavami s sečili, z obolelimi jetri, z debelostjo….te težave naj bi poleg strokovnega zdravljenja reševala tudi dietna prehrana. Vendar, NIKOLI, res NIKOLI, ne kupujemo dietne prehrane brez predhodnega posvetovanja z veterinarjem.
Veterinar bo vedno pregledal domačega ljubljenca in mu na podlagi diagnoze predpisal ustrezno dieto ter čas trajanja diete. Niso vse diete doživljenske. Tega znanja nima prodajalec v trgovini, kot ga nima Mr. Google.
Prevečkrat je ključni dejavnik pri odločitvi, kje kupujemo hrano za ljubljence, cena. Poleg pregleda ljubljenca, strokovnega nasveta lastniku, se bo veterinar trudil, da bo dietna hrana vedno dostopna za vsak žep.
Prehranska dopolnila za pse in mačke pomagajo našim ljubljencem pri podpori ali izboljšanju zdravja, poskrbijo za vnos vitaminov in mineralov, jim pomagajo ob najrazličnejših zdravstvenih težavah ter jih optimalno oskrbijo z vsemi esencialnimi prehranskimi hranili. Uporabljamo jih tudi za ljubljence, katerim hrano pripravljamo doma in kadar nam zaradi zdravstvenih razlogov to priporoča veterinar. Na ta način preprečimo morebitna pomanjkanja, pozitivno vplivamo na imunski sistem živali ter skrbimo za dodatno podporo zdravju.
– specifična dietetična dopolnilna prehrana za pse in mačke. Olje vsebuje esencialne maščobne kisline, ki so organizmu potrebne za nastanek in razvoj zdrave kože in dlake, lahko pomagajo tudi pri togih sklepih.
– proti trihobezoarjem pri mačkah.
– za pridobivanje teže, pri rekonvalescenci, za odpravljanje primanjkljaja vitaminov in mineralov. Za pse in mačke.
– preprečevanje ponovnega pojava sečnih kanmov, znižuje pH urina. Za pse in mačke.
– za krepitev naravnih, telesu lastnih obrambnih sil. Za mačke.
– pospešuje prebavo hrane, naravno izloča zužito dlako in neprebavljive zaužite sestavine. Za mačke.
– specifična dietetična dopolnilna prehrana za pse in mačke. Olje vsebuje esencialne maščobne kisline, ki so organizmu potrebne za nastanek in razvoj zdrave kože in dlake.
– dopolnilna hrana za pse in mačke z dodatkom nujno potrebnih vitaminov, mineralov in provitaminov.
– dopolnilna hrana za mačke z dodatkom nujno potrebnih vitaminov, mineralov in provitaminov.