VPRAŠANJE:
V soboto 6.50 je umrla moja mala punčka. Imela je felv od rojstva, bila je zdrava do februarja letos, stara 1, leto in 1 mesec. Zbolela je za hudo anemijo. Borili smo se po najboljših močeh. Iz Zda smo naročili Ltci- neko novo zdravilo, ki ji je podaljšalo življenje za dva meseca in ji tudi edino zares pomagalo dokler je… Na koncu je dobila še levkocitozo. Vendar je naš veterinar rekel da počakamo, da mogoče se bo izboljšalo,d al ji je antibiotik. V petek sem jo peljala na injekcijo Ltcija, bila je dokaj slaba-utrujena. Vendar je še vedno jedla in pila,dihala normalno itd. Počakali naj bi do ponedeljka za odvzem krvi, saj ji veterinar ni želel odvzeti še enkrat saj ji je vzel kri zadnjič dva dni nazaj. V soboto sem se zbudla ob 4ih zjutraj in jo šla gledat in božat. Spala je, izgledala je ok, dihala je normalno, dala sem ji še za jesti in pojedla je svoj zadnji najljubši obrok. Ob 6.22 me je zbudila z groznim jokom. Ni mogla dihat, dušila se je. bila je tako šibka da ni mogla niti hodit. Prosila me je za balkon in sem jo odnesla tja. Skušala se je vlečt od pomoje panike ker ni mogla do zraka. Jokala je tako obupano za pomoč, da še danes slišim odmev v glavi. Klicala sva vse mozne veterinarske klinike da bi jo kdo prišel domov uspavat ali ap da bi jo vsaj peljala tja. čeprav sem vedela sem da vožnje ne bo prezivela. Na koncu je umrla v mojem naročju, pomoje zaradi zadušitve (dihala na usta, ni mogla dihat, hropenje). Hropla je, bila je tako prestrašena in nemočna. Srce se mi trga da nisem tega preprečila in ji mogla pomagati. Nekako se ne morem sprijazniti z situacijo saj imam stalno pred sabo njeno sliko kako je umirala..kako je nemočno še zadnjič zastokala. Zanima me ali je zelo trpela iz stališča anatomije? Meni se je zdelo da je grozno trpela. Nikoli v življenju še nisem videla in čutila z nekom takšnega strahu, nemoči in obupa in nisem ji mogla pomagati, žal mi je tako za vse… Želim si da bi jo uspavala en dan prej, če bi le vedela da smo na koncu. Res nismo mislili da bo iz danes na jutri umrla. V ponedeljek bi morali ponovno na pregled. Ravno v trenutku ko mi je partner javil da je avto pripravljen za odhod na kliniko je izdihnila. Tako si očitam vse skupaj, hkrati sem pa nekako vesela da je umrla doma v domačem okolju, vednar bi ji vseeno želela prihranit ves strah in paniko. Drugi dve mački sta se skrili in sedaj vedno ko me vidita jokati se skrijeta. In jo iščeta. Ena od njiju vsakič ko ji odprem pipo za vodo gleda če bo od kje pritekla tudi ona (ker sta skupaj pili vodo).. Kako naj jima pomagam da ne bosta tudi onidve trpeli? Hvala za odgovore. se opravičujem za dolgo sporočilo ampak enostavno ne morem tega vprašati svojega veterinarja, ker mi je preveč hudo. Lp
ODGOVOR:
Pozdravljeni!
Smrt ljubljenčka vedno predstavlja stres za lastnika, ki je imel žival rad. Kar je pomembno za vas, je, da si ne očitate, da niste storili vsega. Dostikrat je tudi veterinarju, kaj šele lastniku, težko določiti pravi čas za evtanazijo živali. Po vašem opisu sodeč ste kljub slabi prognozi z zdravljenjem poskrbeli za podaljšanje življenja, pa čeprav za nekaj mesecev. Torej ste storili vse, kar je bilo v vaši moči.
Lep pozdrav, Vice Zaninović, dr. vet. med.
